Revija Jana št. 23, 6. junij 2023 – Ko bo čas bi rada umrla v objemu ljubezni
Tekst: Sonja Grizila, Vesna Prijatelj; Fotografija: Mateja J. Potočnik
Del teksta:
Zakaj po vašem mnenju zdravniške organizacije tako silovito nasprotujejo pomoči pri samomoru?
Večina zdravnikov meni, da je pomoč pri samomoru neskladen z njihovo poklicno vlogo ter, da skruni njihovo samopodobo in moralno integriteto. Zdravniki tudi ne želijo tvegati izgubo zaupanja s strani pacientov, če bi ugotovili, da so namerno krajšali življenja umirajočim bolnikom. Navajajo, da če bo medicinska stroka sprejela samomor s pomočjo zdravnika, bodo postali zdravniki zgolj ponudniki storitev, ki jih vodijo le želje posameznega pacienta, volja države ali tretjih oseb. Osebno menim, da si tradicionalni zdravniki ne dovolijo vzeti starih pravic. Radi bi obdržali moč nadzora ter odločanja glede časa in okoliščin smrti terminalno bolnega pacienta. Želijo ohraniti avtonomijo zdravnika nad avtonomijo pacienta, s čemer kršijo globalni kodeks zdravniške etike – Ženevsko deklaracijo, ki poudarja, da mora zdravnik spoštovati pacientovo avtonomijo.
Najbrž upravičeno sumimo, da zdravniki svojih bližnjih ne pustijo umirati v strahu in trpljenju in da imajo tudi zase pripravljen human scenarij skrajšanja življenja, ko bo preveč boleče in nesmiselno?
To je znano dejstvo, o katerem se v javnosti ne govori preveč. Zdravniki imajo dostop do zdravil in so usposobljeni za njihovo uporabo. Raziskave kažejo, da je samomor z zdravili pogostejši pri zdravnikih kot pri samomorilcih splošne populacije. O načinih samomora sem se tudi sama pogovarjala z zdravniki in zdravstvenimi delavci. Večina jih je poznala samomor z opiati, barbiturati ali z vbrizgavanjem prevelikega odmerka insulina v kombinaciji z zdravili za bolezni srca. Vsak je imel precej natančno izdelano idejo kako in s katerimi zdravili bi si pomagal za nebolečo smrt, če bi bil v neznosnem trpljenju. Ne bom preveč navajala, da bralci ne bi dobili kakšno nespametno idejo. V času delovanja v zdravstvenih ustanovah sem slišala in videla primere, ko so zdravniki bližnjim ali stanovskim kolegam odobrili višje doze opiatov, kar je vodilo do hitrejše smrti brez bolečin. Pacienti so enostavno zaspali, za vzrok smrti pa je večinoma bil naveden zastoj srca, kar je pri teh zdravilih tudi za pričakovati.
Cerkev trdi, da življenja, ki ga je dal bog, sami ne smemo prekiniti, ker bomo končali v peklu, zdravniki se sklicujejo na Hipokratovo prisego. Kaj pa pravijo o samokončanju življenja duhovne razsežnosti, ki ste jih spoznali med boleznijo?
Ob spoznavanju in opazovanju sebe sem se začela zavedati, da sem zavest v človeškem telesu, ki lahko izbira iz morja možnosti in ustvarja lastno realnost. Le ko sem povezana s svojo zavestjo, osvobojena od svojih čustev, tujih pričakovanj in družbenih norm, sem zmožna spoznati, katera od možnosti je v izbrani situaciji smiselna in dobra. Če se na podlagi svobodne volje odločim, da je končanje življenja nujno za mojo dobrobit, je ta odločitev zame pravilna, saj se človek navadno ne odloča za nekaj, kar vidi kot slabo ali nesmiselno. V duhovnosti ni sodb, ni dobrega in slabega, ni dualizma. Zato ni kazni ali nagrad. Vse to so konstrukti uma.
Pismo, ki ni poslovilno:
“Draga moja ljubezen, moja družina, moji prijatelji, znanci in neznanci, ko bo čas se bi rada poslovila z občutkom sprejemanja in ne obsojanja moje izbire. Težko je sprejeti, da nekoga ni več v našem življenju. Težko je sprejeti, da nas je kdo zavestno zapustil. Bistvo ljubezni ni »imeti« ampak dovoliti drugemu, da odide, če meni, da mu je tako bolje.
Borim se več kot desetletje za povrnitev zdravja. Vsako jutro najdem razlog ZA življenje, če je le noč mirna in prespana. Še zmorem, še upam, še se smejem čeprav je bolečina zdaj prisotna skoraj 24 ur. Zavedam pa se, da bodo, prej ali slej, posledice paliativnega zdravljenja pešale moje telo in um. Čaka me postelja, plenice, cevke, morda tudi zvezane roke, ker bom hotela iztrgati cevi ter oditi iz hladne in prazne bolniške sobe.
Ne želim, da je moj zadnji spomin na to zemeljsko življenje bolečina, vonj po izločkih, osamljenost in strah.
Želim zaspati v čistih oblačilih, v objemu ljubljenega, čutiti sprejemanje in varnost, slišati bitje njegovega srca vse dokler moje srce ne preneha utripati. Želim si človeka dostojne smrti takrat, ko ne zmorem več živeti in, ko začutim, da je čas za odhod.
Moja prva odločitev ob rojstvu je bila vdih. Pravijo, da so me rahlo udarili po hrbtu za spodbudo. Naj bo moja zadnja odločitev lahki izdih. Ni me treba udariti, le kemijo mi dovolite, da za večno zaspim.”